Med arheološkimi izkopavanji na trasi zahodne mariborske obvoznice so arheologi odkrili naselbino z začetka 4. tisočletja pred našim štetjem.
Zahodna mariborska obvoznica v Radvanju je umeščena v ravninski prostor med Pekrskim potokom in vznožjem Pohorja, ki s svojim posegom znatno spreminja prvotno kulturno krajino. Širši prostor je zgodovinsko izredno zanimiv, zato smo lahko pričakovali tudi arheološke ostaline kot zametke vseh kasnejših poselitvenih obdobij. Temu primerno je bil opravljen sprotni arheološki terenski nadzor ob zemeljsko-gradbenih delih, katerega rezultat je odkritje izjemne prazgodovinske naselbine v velikosti približno 10.000 kvadratnih metrov iz obdobja na prehodu iz 5. v 4. tisočletje pr. n. št..
Jedro prazgodovinske naselbine je ob Lackovi cesti, na križišču z bivšo Engelsovo cesto ter neposredno pod njima. Naselbina sega tudi južno od Lackove ceste, severno od nje pa naselbinske strukture počasi izginjajo.
Sami objekti naselbine so sestavljeni iz kompleksnih jam različnih velikosti, oblik in globin ter z zapleteno stratigrafijo. Večinoma so pod večjimi jamami in ob njih odkrili tudi manjše, pod temi in/ali ob njih pa še stojke za lesene nosilne stebre. Tako rekoč vsaka poglobitev je ohranila številni in značilni arheološki material vključno z ostanki sledov sten, stenskega premaza in kurišč.
Doslej so med objekti naselbine iz poznega neolitika/zgodnjega eneolitika prepoznali 17 stanovanjskih objektov s poglobitvami in štiri objekte zgrajene v stojkasti tehniki (slednjih pripadnost eneolitiku ali latenski dobi je zaradi odsotnosti najdb nezanesljiva) ter dva zbiralnika za vodo. Med objekti je še posebne omembe vredna delavnica kamnitega orodja s številnimi izdelki in polizdelki.
Največ podatkov so arheologi dobili na osnovi kamnitega orodja in keramičnega posodja prostoročne izdelave in širokega tipološkega spektra. Med doslej odkritimi 235 kosi kamnitega orodja so zabeležili 70 celih oz. fragmentiranih kamnitih sekir, 18 izvrtkov sekir, glavnino pa predstavljajo tolkači, mikrolitska orodja (strgala, praskala, klinice in podobno), kamnita jedra in polizdelki. Med keramičnimi najdbami prevladujejo ročno izdelane posode temno sivih, sivih, rjavih in črnih tonov s skromnim okrasom. Značilne so posode z ostrim prehodom iz ramena v trup, lonci, sklede ter številne žlice in zajemalke s preluknjanim nastavkom.
Tako z gotovostjo lahko trdimo, da so odkrili verjetno najbolje ohranjeno neo/eneolitsko naselbino pri nas. Na tem mestu seveda ne moremo širše razglabljati o posameznih kulturnih skupinah, ki so živele na jugovzhodnem alpskem prostoru, rečemo pa lahko, da gre v našem primeru za nosilce razvite kulture, katerih materialni viri so izjemno kronološko izpovedni in bogati. Nedolgo nazaj smo poznali le nekaj najdišč iz najstarejših prazgodovinskih obdobij, ko so prihajale na dan bolj ali manj posamične neolitske in eneolitske najdbe iz 5.-3. tisočletja pr. n. št., danes pa se slika skozi prizmo novih večjih izkopanih površin močno spreminja. Gledano kulturnozgodovinsko, je to obdobje zgodnje metalizacije (baker) v posameznih pokrajinah Balkana in Panonske nižine, če izpostavimo nam najbližje.