Rimska cesta

Stari Rim je razvil gradnjo in vzdrževanje cest na visoko raven. Največja razsežnost cestnega omrežja je bila dosežena v 2. stoletju po našem štetju, vrhunec razvoja pa sovpada z začetkom razširitve rimske vladavine v svetovno državo ter spremembo republike v cesarstvo leta 30 po našem štetju.
 
Začetki gradnje cestne mreže segajo daleč nazaj. Že v zbirki predpisov Lex duodecim tabularum (zakon dvanajstih plošč), ki so jo izdali leta 450 pred našim štetjem, zasledimo nekaj določil o cestah.Rimljanom so bili vzorniki pri gradnji cest Etruščani in Latini, ki so že spretno gradili umetne ceste. Oba naroda sta namreč živela v živahnih trgovskih stikih z Grki, Feničani in Kartažani na jugu Apeninskega polotoka, pa tudi z raznimi ilirskimi in keltskimi plemeni, zlasti z Noričani v Alpah.
 
Rimljani so veliko na novo pridobljenega ozemlja uvrstili v upravni sistem svoje države, ga razdelili na pokrajinske enote in mestne okraje, postavili vojaške postojanke in carinarnice. Za tako razsežne osvajalne in vojaške podvige, zlasti pa za ureditev zanesljive obveščevalne in poštne službe, so postopoma izdelali mrežo daljinskih cest, delno naslednic prastarih prometnih poti.


Seveda cest niso potrebovali samo za premikanje vojaških enot ampak tudi za trgovske, gospodarske, poštne in upravne zveze. Po rimskih cestah pa sta se dolga desetletja pretakala tudi rimska kultura in rimski pravni red. Konec 3. stoletja po našem štetju je bilo propadanje rimske države že vidno. Germani, Kvadi, Markomani in Goti so s svojimi osvajalskimi pohodi pričeli ogrožati rimsko državo in ostale narode. Rim se je na začetku še upiral, vendar pa so vojne kmalu pričele izčrpavati njegova denarna sredstva in vojaške sile. Proti sredini 5. stoletja našega štetja pa je bilo vsega konec: "eversa patria" - razdejana domovina. Propad rimske države in rimskega cestnega omrežja je bil prav tako razsežen in gospodarsko pretresljiv, kot je bila šeststooletna gradnja.