A2 Karavanke - Obrežje
A2 Karavanke - Obrežje
Avtocesta A2 Karavanke - Obrežje povezuje Gorenjsko z osrednjo Slovenijo oziroma glavnim mestom Ljubljano ter poteka naprej v smeri proti jugovzhodu oziroma Dolenjski. Ta smer je povezava iz Avstrije (Karavanški predor) na enem kraku ter s Hrvaško na drugem kraku (mejni prehod Obrežje) in je sestavni del X. evropskega prometnega koridorja oziroma TEN omrežja (TransEuropean Network, transevropsko prometno omrežje). V času izvajanja naj bi bilo predvidoma zgrajenih 113 kilometrov manjkajočih odsekov.
- Gorenjski avtocestni krak sega pa od predora Karavanke do razcepa Koseze v Ljubljani. Načrtovan je bil v skupni dolžini 69,8 km. Od tega je bilo do leta 2008 že zgrajenih dokončanih in predanih prometu vseh skoraj 70 kilometrov gorenjskega avtocestnega kraka med Karavankami in Ljubljano, z izjemo polovice 2,4 kilometra dolgega vozišča avtoceste med Peračico in Podtaborom. Rekonstrukcija je bila na tem odseku zaradi treh viaduktov tehnično zahtevna, odsek pa je bil predan prometu v letu 2011.
- Dolenjski avtocestni krak povezuje Ljubljano z Dolenjsko oziroma z mejnim prehodom Obrežje (Hrvaška). Dolenjski avtocestni krak (Ljubljana (Malence) - Obrežje) je, potem ko je bil dograjen sredi leta 2010, dolg 105 km.
Predor Karavanke in MMP Karavanke
| Dolžina | 8,019 km |
| Gradnja | 1986 - 1991 |
Le en predor na slovenskem avtocestnem omrežju je enocevni, a je zato najdaljši slovenski cestni predor, ob dograditvi leta1991 celo deveti najdaljši avtocestni predor v evropskih Alpah in šestnajsti najdaljši avtocestni predor na svetu. Gre za mednarodni avtocestni predor Karavanke, dolžine 8,019 km (rudarska dolžina: 7,864 km), od tega je dolžina slovenskega dela predora 3.750 metrov. Predor Karavanke je bil predan prometu 1. junija 1991.
Namen graditve cestnega predora Karavanke
Cesta v smeri Karavanke - Ljubljana - Zagreb, ki se je načrtovala še v Jugoslaviji, je bila ena najpomembnejših prometnih osi iz zahodne Evrope na Balkan in dalje na bližnji vzhod. Zelo izraziti so bili turistični tokovi ter tokovi delavcev na začasnem delu v tujini: PLDP (povprečni letni dnevni promet) tujih osebnih vozil je bil leta 1990 v tej smeri (mejni prehod Ljubelj in Korensko sedlo skupaj) 4.500 vozil/dan. Tovorni promet v tej smeri praktično ni potekal, zaradi slabih elementov cestnega omrežja je bil na Korenskem sedlu celo prepovedan, za pot preko Ljubelja pa se je odločalo malo voznikov.
Karavanke so do leta 1991 predstavljale precejšnjo oviro za prometne povezave med zahodno in južno Evropo. Do odprtja avtocestnega predora Karavanke je osebni in tovorni promet potekal skozi karavanški železniški predor ali po cestah preko prelazov Podkoren, Jezersko in Ljubelj.
Osnovni namen izgradnje cestnega predora Karavanke je bil:
- navezava tedaj najpomembnejše jugoslovanske in druge najpomembnejše slovenske prometne smeri na evropsko avtocestno omrežje;
- izgradnja ceste, ki bo omogočala varno daljinsko povezavo tudi v zimskih prometnih razmerah,ko je bil sicer promet preko obstoječih prehodov čez Karavanke večkrat oviran;
- tovorni promet je na cesti preko Ljubelja predstavljal potencialno nevarnost: nova avtocestna povezava naj bi omogočila varno prometno pot tudi za ta promet.
Pri tem je bilo ocenjeno:
- da se na avtocesto preko Karavank preusmeri večina daljinskega prometa osebnih vozil med severozahodno Evropo na eni ter Slovenijo, Balkanom in deloma Grčijo na drugi strani;
- da se na Karavanke seli le manjši delež tranzitnega tovornega prometa: zaradi elementov turske avtoceste po eni in pyhrnske avtoceste po drugi strani se je izkazalo, da bo za tranzitni tovorni promet pyhrnska avtocesta tudi v prihodnje bolj atraktivna kot turska, oz. predor Karavanke;
- da pa bo predor Karavanke omogočal varne prometne poti za tovorni promet iz luke Koper in centralne Slovenije (ta promet je prej v veliki meri uporabljal pot preko Šentilja).
Ocenjeno je bilo, da bosta obstoječa mejna prehoda služila predvsem prometu med obema obmejnima regijama, torej obmejnemu turističnemu in gospodarskemu prometu.
Z odprtjem karavanškega cestnega predora se je odprla najpomembnejša prometna povezava za osebni in tovorni promet med zahodno in južno Evropo.
Nekaj podatkov o predoru
- Dolžina celotnega predora: 7.864 m slovenski del 3.450 m
- Širina vozišča: 7,5 m
- Širina hodnikov: 2 x 0,85 m
Prezračevanje je kombinacija prečnega in vzdolžnega prezračevanja s stropnimi ventilatorji v srednjem delu in portalnimi ventilatorji. Varnostne naprave: klic v sili, semaforji, hidrantno omrežje, lovilci odpadnih vod, čistilna naprava.
Za potrebe dostopa do predorskega portala in ureditev mejne ploščadi so bila izvedena obsežna dela že leta 1979, kasneje ustavljena in so se nadaljevala 1986. Zgrajen je bil most čez Savo dolžine 153,5 m, regulacija Save v dolžini 3.400 m, prestavitev regionalne ceste v dolžini 5.400 m, križanje z železniško progo in drugo. Za predor je potrebno plačati nadomestilo za uporabo, ki je enako za obe smeri.
Mejni prehod Karavanke
- Gradnja je potekala v letih 1986 do 1.6.1991, ko je bil mejni prehod predan prometu.
- Površina slovenskih obmejnih objektov: 1.332 m².
- Površina avstrijskih obmejnih objektov: 4.418 m².
- Površina nadstrešnic: 11.825 m².
- Površina ostalih objektov: 3.390 m².
Za upravljanje in vzdrževanje predora ter mejnega prehoda je bila zgrajena tudi vzdrževalna baza Hrušica.
Z meddržavno pogodbo je določeno, da obe državi, Slovenija in Avstrija, zgradita na obeh straneh predora vse objekte za nadzor. Tako ga skupaj upravljata in izvajata nadzor ter usklajujeta tudi vsa potrebna dela pri obnovah in nadgradnjah.
Odsek avtoceste se je v tej fazi zaključil s priključkom Hrušica.