Ljubljansko vozlišče
Ljubljansko vozlišče
Ljubljansko vozlišče je sistem avtocest in hitre ceste okoli mesta Ljubljane in predstavlja najpomembnejše križanje slovenskega avtocestnega omrežja oziroma njegovih glavnih smeri: avtoceste A1 (Šentilj-Koper) in avtoceste A2 (Karavanke - Obrežje) oziroma štajerskega in primorskega ter gorenjskega in dolenjskega avtocestnega kraka.
Začetki snovanja sistema ljubljanskih obvoznic segajo v šestdeseta leta dvajsetega stoletja, saj je bil sistem v urbanističnih dokumentih prvič omenjen leta 1966. Samo preverjanje načrtovanih rešitev sistema ljubljanskih obvoznic cest in avtocest in njihovo vrednotenje pa je potekalo vse do konca sedemdesetih let. Današnjo podobo je z uresničitvijo koncepta t.i. "U" sistema ljubljanskih obvoznih cest v projektiranih načrtih dobil leta 1979, ko je takratna skupščina mesta Ljubljane sprejela in potrdila ljubljanski avtocestni sistem s spremembo in dopolnitvijo Urbanističnega programa za območje mesta Ljubljane in dopolnitvijo Generalnega plana urbanističnega razvoja mesta Ljubljane (Ur.l. SRS, št. 11/79). Po konceptu takoimenovanega "U" sistema ljubljanskih obvoznih cest so zahodna, južna in vzhodna obvoznica hkrati tudi avtocestni odseki, ki se vključujejo v slovenski avtocestni sistem, severna obvozna cesta pa je mestna razbremenilna cesta.
Zahodna avtocestna obvoznica (Koseze - Kozarje) se na severu navezuje na gorenjski avtocestni krak, na primorski avtocestni krak se navezujeta tako zahodna kot tudi južna avtocestna obvoznica (Malence - Kozarje), v Malencah je stičišče južne in vzhodne avtocestne obvoznice ter dolenjskega avtocestnega kraka, na vzhodu Ljubljane pa se vzhodna avtocestna obvoznica (Zadobrova - Malence) navezuje na gorenjski avtocestni krak. Severna obvozna cesta (Zadobrova - Tomačevo - Zadobrova) pa je hitra mestna obvozna cesta, na katero se navezuje tudi štiripasovnica iz smeri Domžal (Trzina, Črnuč). Med letoma 1979 in 1999 se je sistem ljubljanskih obvoznic, takoimenovani “U” cestni sistem, gradil po etapah z različno intenziteto.
Investitor ljubljanskega cestnega obroča je v različnih deležih glede na pomembnost oz. funkcijo ceste v prostoru, Republika Slovenija, preostanek pa mesto Ljubljana. V okviru uresničevanja nacionalnega programa izgradnje avtocest sta bila zgrajena dva odseka: avtocesta, Zadobrova - Malence, in del hitre ceste, od Zadobrove do Tomačevega.
Najbolj impozanten objekt na ljubljanskem cestnem obroču je nedvomno most čez Ljubljanico na Vzhodni avtocesti, po poševnih zategah poimenovan "harfa".
H3: Severna obvoznica
| Dolžina | 8,1 km |
| Gradnja | 1981 - 1983, 1995 - 1998 |
Severna obvozna cesta Ljubljane povezuje avtocesti A1 in A2 in je kategorizirana kot hitra cesta (cesta, rezervirana za motorna vozila). Poteka od razcepa Zadobrova, kjer se odcepi od A1 do Kosez, kjer se priključi na A2.
Zgrajena je bila v več fazah:
- najprej je bila zgrajen odsek od Celovške ceste do Kozarij; v promet je bil dan novembra 1981 (glej odsek Koseze-Kozarje);
- v nadaljevanju je bila zgrajena t.i. Črnuška vpadnica s servisno cesto do Dunajske ceste;
- novembra 1983 je bil zgrajen odsek med Dunajsko in Celovško cesto;
- oktobra 1996 pa odsek med Šmartinsko in Dunajsko cesto z rondojem Tomačevo;
- kot zadnji je bil zgrajen odsek med Zadobrovo in Šmartinsko cesto decembra 1997
Celotna trasa severne obvozne ceste je dolga 10,220 km in poteka v vkopu do sedem metrov globine glede na okoliški teren. Obvozna cesta je v dnu široka 26,4 metra, v tej širini pa so vključeni po en vozni, prehitevalni in odstavni pas - vsak širine po 3,5 metra v obeh smereh vožnje, s potrebnimi robnim in ločilnim pasom ter bermami. Smeri vožnje sta ločeni z betonsko varovalno ograjo ("New Jersey"). Severna obvozna cesta poteka v območju drugega varstvenega pasu vodarne Hrastje (osrednje zajetje pitne vode za Ljubljano), zato je bila izvedena za potrebe vodotesnosti sistema odvodnjavanja in preprečitve izlitja nevarnih snovi posebna zaščita pred onesnaževanjem podtalnice.
Na H3 so zgrajeni naslednji priključki:
- Šmartinska cesta;
- priključek Tomačevo, katerega so v okviru izgradnje odseka do Zadobrove rekonstruirali in zgradili kot krožno križišče Tomačevo;
- Ljubljana center (Dunajska);
- Slovenčeva cesta (polovični);
- industrijski priključek Ljubljana Savlje;
- Ljubljana sever (Celovška cesta);
- Vodnikova cesta;
- Podutiška cesta (ob izgradnji odseka A2 Šentvid-Koseze je bil rekonstruiran in prilagojen novemu razcepu).
Na celotni trasi severne obvozne ceste je zgrajeno še:
- 1 most dolžine 7,78 m;
- 19 nadvozov v skupni dolžini 937,31 m;
- 2 nadvoza za železnico dolžine 72,1 in 56,0 m.
Praktično po celotni dolžini so obojestransko zgrajene servisne ceste kot dostop iz priključkov hitre ceste na mestne ulice.
Na odseku severne obvozne ceste Zadobrova-Tomačevo je bilo zgrajeno osem nadvozov:
- rondo, dolžina 63,08 m;
- rondo, dolžina 62,73 m;
- Tomačevska cesta, dolžina 45,60 m;
- Jarška cesta, dolžina 44 m;
- Kopna pot, dolžina 41,25 m,
- Šmartinska cesta, dolžina ;8,25;
- Bratislavska cesta, dolžina 43,90 m;
- Leskoškova cesta, dolžina 43,90 m.
Prestaviti in prilagoditi je bilo potrebno tudi elektrovode, telekomunikacijske vode, plinovode, vodovod, kanalizacijo in javno razsvetljavo. Trasa obvoznice poteka v območju 2. varstvenega pasu ščitenja podtalnice vodarne Hrastje. Za preprečitev izlitja nevarnih snovi je bil zgrajen vodotesni zgornji ustroj vozišča. Z bentonitno polstjo, prekrito z glinastim prodom in humusom pa so zavarovane tudi brežine do višine dveh metrov nad voziščem. Na območju varovanja podtalnice so bile dodatno zgrajene tudi 1,10 m visoke betonske varovalne ograje. Odvodnjavanje meteornih voda je speljano v vodotesen kanalizacijski sistem iz duktilnih cevi. Za zaščito obstoječih objektov pred hrupom je zgrajena protihrupna zaščita v skupni dolžini 825 m.