Gradnja 32 kilometrov dolge avtoceste, prve celo v tedanji skupni državi SFRJ, se je začela maja 1970, za promet pa so jo odprli 29. decembra 1972, ko se je Slovenija postavila ob bok drugim dvajsetim evropskim državam, ki so že imele avtocestno omrežje v skupni dolžini 17.500 km, Nemčija na primer 6219 km, Italija 4323, Francija 1715, Avstrija pa 553 km.

Ta pomemben jubilej so v Družbi za avtoceste RS (DARS) obeležili s slavnostno akademijo v začetku decembra letos, ki so jo obogatili z okroglo mizo o financiranju in uresničevanju infrastrukturnih projektov ter z izdajo knjige "Slovenske avtoceste: trideset let avtocest v Sloveniji". Uporabnike avtoceste med Vrhniko in Postojno pa med božičnimi in novoletnimi prazniki simbolično obdarujejo s čokolado iz Olimlja s sloganom "PO*TUJEMO že trideset let".

Uresničitev gradnje prve slovenske avtoceste med Vrhniko in Postojno je poleg vloženega znanja zahtevala tudi znatna finančna sredstva, ki jih Slovenija ni bila sposobna zagotoviti sama. Del denarja za gradnjo je v obliki kredita tako prispevala tudi Mednarodna banka za obnovo in razvoj. Maja in junija 1969 je bila opravljena predkvalifikacija, na katero se je prijavilo kar 24 različnih izvajalcev. Postopek oddaje del je bil s sklenitvijo pogodb z izbranimi izvajalci končan 7. aprila 1970. S tem so bile tudi formalno končane priprave na gradnjo avtoceste Vrhnika - Postojna. Gradnja se je s simbolično sprožitvijo prve mine na trasi avtoceste začela 22. maja 1970, avtocesta pa je bila predana prometu 29. decembra 1972.

Avtocesta, dolžine 32 km, je bila načrtovana in zgrajena kot štiripasovnica z odstavnim pasom, sama gradnja pa je bila razdeljena na tri pododseke in sicer: Vrhnika - Logatec, Logatec - Unec in Unec - Postojna.

Pri projektiranju avtoceste so sodelovali: Projekt nizke zgradbe Ljubljana (trasa avtocesta, deviacije, regulacije, viadukt Derviše in premostitveni objekti do 50 m na pododseku Vrhnika - Logatec), IBT Trbovlje (cestninske postaje in priključki), GIPOSS Bung (ZRN) in Gradbinec, projektivni biro (viadukt Verd), Mostogradnja (nadvoz in most na priključku Vrhnika), Gradis, biro za projektiranje Ljubljana (viadukta Ivanje Selo in Unec), Mavrovo, projektivni biro Skopje (premostitveni objekti do 50 m na pododseku Logatec - Unec), Tehnogradnja Maribor (viadukt Ravbarkomanda) ter Gradis, nizke gradnje Maribor (nadvozi na pododseku Unec - Postojna).

Pri gradnji avtoceste pa so sodelovali: združenje GAST, v katerem so bili združeni Slovenija ceste Ljubljana, SGP Primorje Ajdovščina in Gradis Ljubljana, Mavrovo Skopje, GIPOSS Ljubljana, združenje Jugoslavijaput z izvajalcema Planum in Partizanski put Beograd, Mostogradnja Beograd.
Izkušnje, pridobljene ob gradnji prve slovenske avtoceste in vedno večje potrebe po sodobnih cestnih povezavah so spodbudile nadaljevanje izgradnje novih avtocestnih povezav. Nadaljnje odseke štiripasovnih in tudi dvopasovnih avtocest je Slovenija postopoma gradila tam, kjer so jo v to silile zelo težavne prometne razmere. Tako je v skoraj četrt stoletja (1970-1994) bilo zgrajenih 198,4 km avtocest (povprečno nekaj več kot 8 km letno), od tega 59 km dvopasovnih.

Z letom 1994 je gradnja avtocest doživela ponovni zagon, z začetkom uresničevanja Nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji. Danes je Slovenija sredi zelo intenzivne izgradnje visokoprepustne avtocestne mreže, ki poteka v okviru Nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji. V prvih osmih letih uresničevanja tega programa (od začetka leta 1994 do konca leta 2002) dogradila in prometu izročila 236,7 km dvopasovnih in štiripasovnih avtocest (povprečno skoraj 30 km letno).

Ob koncu leta 2002 ima Slovenija zgrajenih skupaj 353 km štiripasovnih cest (299 km avtocest in 54 km hitrih cest), 120 km priključkov nanje ter 7,8 km dolg enocevni avtocestni predor Karavanke. Navedene ceste upravlja in vzdržuje DARS, Družba za avtoceste v Republiki